Se še spomniš svojih prvih šolskih dni? Od rumenih rutic do F-jev in koruze. Vsak prvi šolski dan je pomemben mejnik za otroke, starše in strokovne delavce. Marsikaj se spremeni, a najpomembnejše ostaja enako.
Brezskrbno lenarjenje, počitek in zabavo zamenjajo dnevni stiki s sošolci in učitelji oz. profesorji, domače naloge, zgodnje prebujanje in skrb za točnost. In oddajanje telefona? Omejevanje igranja videoiger pozno v noč? Poskusi menjave vzornikov od podjetniških vplivnežev, ki najstnikom sporočajo, da ne potrebujejo šole, do vestnih in odgovornih odličnjakov?
Začetek šolskega leta prinaša številne starševske skrbi. Med njimi je danes tudi čas, ki ga otroci preživijo pred zasloni – izziv, ki ga »v naših časih« še nismo poznali. Čeprav se spreminjajo naprave, navade in okolje, otrokove temeljne potrebe ostajajo enake. Prav te moramo znati varovati tudi v digitalnem svetu.
Marsikaj se spreminja …
Pred enim letom smo uvedli prepoved uporabe telefonov v osnovnih šolah. Letos se pogovarjamo o starostnih omejitvah za uporabo družbenih omrežij. Pišemo interne pravilnike uporabe umetne inteligence pri šolskem delu. Generacije Z in alfa, z njimi pa šolski (ter drugi strokovni) delavci in starši, se soočamo z izzivi, ki so se dolgo zdeli kot znanstvena fantastika.
Beseda generacija opisuje ljudi približno iste starosti, ki živijo v istem času in imajo podobne interese ali nazore. Za starše in druge odrasle so včasih sleng, želje in načini druženja mladih popolnoma nerazumljivi ali celo nesmiselni. A sanjarjenje o dobrih starih časih nam ne bo prineslo rešitev za danes in jutri.
… a najpomembnejše skozi čas ostaja enako
Temeljne potrebe otrok se niso spremenile – še vedno potrebujejo varnost, povezanost z drugimi, občutek lastne identitete, avtonomije in kompetentnosti. Otroci in mladostniki, ki odraščajo v digitalnem svetu, jih zato vse pogosteje iščejo tudi na spletu. Digitalno okolje je namreč vedno pri roki, hitro in enostavno dostopno, potrebe pa lahko do določene mere tudi res zadovolji. Težava nastane, ko digitalne naprave postanejo glavni način njihovega zadovoljevanja in ko navezanost na napravo naraste do te mere, da se ostale stvari zdijo nepomembne.
Kaj lahko naredimo danes?
- Se pogovarjamo z otroki, še preden nastanejo težave. V “Dodatku” lahko najdeš nekaj primerov.
- Poskušamo razumeti njihovo doživljanje, čustvovanje in potrebe. Mogoče bo dobro prebrati še kako knjigo ali članek, npr.: https://www.logout.org/sl/blog/new-itemkako-se-odzvati-v-primeru-mocnih-custvenih-odzivov-ob-odvzemu-digitalne-naprave-pri-otroku/
- Sklenemo dogovor o uporabi naprav doma. V pomoč je lahko: https://www.logout.org/sl/za-druzine/
- Smo dober zgled zdrave uporabe digitalnih naprav. Če otrok vidi starša počivati pred TV ali na telefonu, bo to vedenje posnemal.
Izkupiček?
Vseh novosti ne bomo razumeli. In to je okej.
Razumeti pa moramo, da otroci in mladostniki (morda še bolj kot prej) nujno potrebujejo meje. Uravnotežena uporaba digitalnih naprav je ključna za zagotavljanje zdravega razvoja otroka in pri tem bodo otroci in mladostniki potrebovali pomoč staršev. Digitalni svet je preveč privlačen, da bi se mu otroci sami uspešno upirali, ko imajo prost dostop do vsebin.
Svojemu otroku nismo najboljši prijatelj, temveč starš. Normalno je, da starš svojega otroka kdaj razjezi, se mu zdi nepravičen ali prestrog in celo, da se skregata. Ni pa normalno, da nima posluha za otrokova čustva, stisko in potrebe. Ni okej, da se ne potrudimo razumeti otrokovega delovanja.
Pozor: omejevanje brez nudenja alternativ ne bo uspešno. Če otrok v šoli ne najde prave družbe, jo bo verjetno iskal na družbenih omrežjih. Če se ne počuti sposobnega, bo iskal dosegljive izzive drugje, npr. v videoigrah. Če ima občutek, da o ničemer v svojem življenju ne odloča sam, bo našel prostor, kjer bo imel izbiro. Učinkovit pristop k vzgoji v digitalnem svetu se skriva v prepoznavanju, kaj otroku manjka, in pomoči, da skozi drugo dejavnost doseže podoben občutek, kot z digitalnimi vsebinami.
V novem šolskem letu vam zato želimo mirne pogovore, konstruktivne prepire, vzgojne posledice in veliko skupnega časa brez zaslonov.
Dodatek: Kaj reči namesto…
- Kako je bilo v šoli? -> Z veseljem bi slišal_a, kako ti je bilo danes v šoli. Vsak odgovor je okej.
- Zakaj mi nič ne poveš? -> Vidim, da ne deliš veliko. Potrebuješ tišino ali drugo vprašanje? + Tudi če nisi pripravljen_a govoriti, sem tu zate. Vedno.
- Jaz moram vedeti, kaj se dogaja s tabo. -> Vem, da je lahko včasih nadležno, da te toliko sprašujem. To počnem, ker te imam rad_a, ker me zanimaš in ker skrbim zate. Kaj bi ti predlagal_a za najine pogovore?
- Zakaj mi nisi takoj povedal_a? -> Tole bi bilo bolje slišati že hitro za tem, ko se je zgodilo, ker ti tako lažje pomagam. Včasih te bo sram, strah ali boš želel_a odlašati in to je normalno. Vedi, da te bom vzel_a resno in da se vedno lahko obrneš name.
- Najslabši starš sem. -> Okej, vidim, da tega nisem najboljše izpeljal_a. Kaj bi želel_a, da naslednjič naredim v taki situaciji? Rad_a bi slišala tvoje mnenje, da lahko najdeva ustrezen način.
- Zdaj pa ne boš mogel_la igrati igric celo noč! Treba se je učiti. -> Čez počitnice smo imeli drugačen urnik, kot nas čaka med šolskim letom. Pomagal_a ti bom, da boš imel_a dovolj časa in volje za vsa pomembna področja. To pomeni, da bomo omejili uporabo naprav na x ur. Vem, da se čuti kot kazen in da ti ne bo všeč, ampak gre se za tvoje zdravje in dobro počutje. Na začetku nam bo vsem težko, verjamem pa, da se bomo skupaj navadili.
- Šola je na prvem mestu, vseeno mi je za te tvoje bedarije. -> Šola je zelo pomembna, a hkrati je treba poskrbeti še za spanje, gibanje, druženje, dobro počutje in prosti čas. Z vestnim opravljenjem obveznosti bo dovolj časa za vse, tudi za telefon/računalnik/konzolo.
Deli na:
