Četudi se internetni trendi menjajo - nove igre, drugi infuelncerji, novo besedišče, ta želja skozi generacije ostaja. A povezanost ne pride sama od sebe. Ko so mladostniki prihajali prvi dan tabora, je bilo sprva malce nerodno. Novi obrazi, nobenega ne poznam. “Čutil sem travmo…ne travmo…tisto za nastop mislim…tremo!” mi je kasneje zaupal mladostnik.

Prva dva dneva sta posledično sledile delavnice spoznavanja. Imena, interesi, kraji, najljubše jedi. Zanimivo je videti kako hitro se znamo povezati, kadar moramo izpolniti imenski bingo in iščemo nekoga, ki je že dobil/a ukor. Smo ga/jo našli. Tudi nekoga, ki je že bil/a v Španiji in nekoga, ki rad/a lika.

Vzpostaviti stik z neznanci je vedno malce nerodna naloga. Moramo pristopit, nekaj reči, poslušati in se primerno odzvati. Kar smo opazili ta tabor je, da je tokrat vzpostavljanje stika za naše mlade udeležence potekalo z veliko mero spoštljivega poguma do drug drugega. Kot da so se zavedali, da je tabor priložnost, kjer lahko najdejo prave prijatelje in so to priložnost vzeli resno.

Navezovanje stikov se je skozi dni nadaljevalo. Imeli smo delavnico sodelovanja, kjer so v skupinah reševali poškodovance v laboratoriju in skupaj kuhali pri delavnici Masterchefa. Nastal je quiche, cheesecake, indvidualizirani ovseni kosmiči in celo polnjene paprike. Hrana že vsa ta leta ena izmed najmočnejših točk našega tabora. Okusna in vedno pripravljena skrbno, je postala tudi moj osebni razlog zakaj se rad vračam na tabor. Sirov burek iz Magolnika, sirove testenine z piščancem na Dominikovem domu. Vse tabore bi lahko opisal po ikoničnih jedeh. To leto ni bilo izjema.

Poleg kuhanja smo v naslednjih dneh doživeli še pohod na razgledni stolp in že tradicionalen Escape room/Lov za zakladom. Ta je letos mladostnike peljal v zapuščeni grad, kjer so morali poiskati pot do štirikrat zaklenjene skrinje. Na koncu se je vsem uspelo prebiti do zaprašene kleti. Kaj so tam našli poleg zakljenjene skrinje, vam lahko zaupajo samo oni.

Velik del našega druženja je bil tudi prosti čas. Letos smo izkoristili bližnja igrišča - igrali smo odbojko, nogomet, celo ultimate frizbi, ki sta nam ga predstavila dva udeleženca. Všeč mi je, kadar mladi s svojimi idejami sooblikujejo tabor. Ko tabor postane ne samo naš, ampak res tudi njihov.

Zadnji večer smo preživeli ob ognju. Večerne aktivnosti so bile letos spet zelo raznolike - eni so šli odigrat zadnji del njihove Dungeons&Dragons kampanije, ki je potekala vsak večer, drugi so v krogu odkrivali kdo laže pri igri Volkodlak. A pred tem smo imeli zunaj večerjo ob ognju. Želja po spoznavanju je prerastla v akcijo. Bil je smeh, skupinice, tekmovanja v jedenju palačink, debate o KPop glasbi in druženje z lokalnim sosedovimi psom Runom.

V soboto smo nato sedli v zadnji skupni krog, preden sčistimo prostore za odhod. Bil je en izmed bolj umirjenih krogov, takšen, kjer si vsak vzame čas in drugih to ne moti. Tekom kroga je bil smeh, solze, tudi predlogi za izboljšave in vsesplošna želja, da bi se naslednje leto še vrnili. Bila je pa tudi jasno izrečena želja, ki se je na taboru tudi uresničila.

“Naredila sem prijateljstvo,” je rekla mladostnica.

Soseda na njeni desni ni zadrževala nasmeha in ji zgolj pritrdila s skrbnim “Jaz tudi".

Povezanost ne pride sama od sebe, stik naredimo sami.

Naša naloga na taboru je narediti varno okolje, ki povezanost omogoči, a tisti težek del, tisti prvi korak, pa mladostniki še vedno naredijo sami. To je tudi najlepši del tabora. Videti te navidezno male, a izjemno ogromne, poskuse povezovanja. “Bi se pridružil pri enki?”, “Gre kdo nogomet?”, “Kako so pa tebe straši spravili na to?” in ob koncu taboru slišati “Se vidiva naslednji vikend na koncertu!”

Tabora se udeležujem 8 let in Logout ga izvaja že dlje. A vsako leto je bolj jasno, da kljub različnim skupinam, želje in potrebe mladih ostajajo enake. Zaplana, se vidimo naslednje leto. Drugi mladostniki, enaka trema in nova pogumna spoznanstva.

 Član ekipe LOGOUT