Ob razpravah o telefonih pri otrocih se pogosto sprašujemo, kdaj je pravi čas za prvi telefon. Manj pogosto pa si zastavimo pomembnejše vprašanje: kaj otrok pridobi, če ga nima prezgodaj?

Beseda brez danes hitro zveni kot odpoved, prepoved ali vračanje v preteklost. Kot da bi otroku nekaj jemali. Toda vprašanje, ki me kot psihologinjo in mamo zaposluje že nekaj let, je pravzaprav drugačno. Ne kaj otrok izgubi, če nima telefona, temveč kaj pridobi, če ga nima prezgodaj.

Imam občutek, da se ob razpravah o telefonih osredotočamo predvsem na tehnologijo, precej manj pa na to, kaj se dogaja z otrokovim razvojem. Katere izkušnje omogočamo otrokom v letih, ko se oblikujejo temelji njihove osebnosti? In ali bomo res dovolili, da razvojne naloge, ki zahtevajo čas, trud, dolgčas, odnose in igro, vse bolj izpodrivajo zasloni?

Ko razmišljam o teh vprašanjih, se pogosto vračam k razvojnim teorijam, ki že desetletja pojasnjujejo, kako otroci rastejo in zorijo. Tokrat sem za razmislek izbrala teorijo psihosocialnega razvoja Erika Eriksona. Ne zato, ker bi bila edina ali nujno najboljša. Pravzaprav bi lahko posegla tudi po Piagetu, Bowlbyju, Vygotskem ali sodobnih nevroznanstvenih spoznanjih o razvoju možganov. Prišli bi do zelo podobnega zaključka.

Otrok za zdrav razvoj potrebuje predvsem odnose, igro, gibanje, raziskovanje, postopno prevzemanje odgovornosti in izkušnje, skozi katere se uči uravnavati svoja čustva in svoje vedenje. Zasloni pri tem ne predstavljajo dodatne razvojne prednosti. Nasprotno. Pogosto nadomeščajo ravno tiste izkušnje, ki jih otrok najbolj potrebuje.

Erikson je verjel, da otrok odrašča skozi vrsto razvojnih izzivov oziroma konfliktov, ki jih mora postopoma razreševati na poti do odraslosti.

Čeprav je razvoj razumel kot vseživljenjski proces, se bomo na tem mestu posvetili otroštvu, saj se prav v teh letih oblikujejo temelji osebnosti.

Prva razvojna naloga se začne že v prvem letu življenja. Dojenček se sooča s temeljnim vprašanjem: ali je svet varen kraj in ali lahko zaupam ljudem okoli sebe? Občutek varnosti se oblikuje skozi odzivnost staršev, dotik, očesni stik in občutek, da je nekdo tam, ko ga potrebuješ. Danes raziskovalci vse pogosteje opozarjajo na pojav, ki ga imenujejo tehnoferenca – vmešavanje tehnologije v odnos med staršem in otrokom. Ko staršev pogled prekine zaslon, otrok prejema manj izkušenj popolne prisotnosti.

Na temelju zaupanja otrok v obdobju malčka začne razvijati avtonomijo. Želi sam raziskovati, poskušati, padati in ponovno vstati. Tako nastaja občutek: »Zmorem.« Ta občutek se ne razvija pred zaslonom, temveč skozi poskušanje, čakanje, napake in premagovanje frustracij.

Tudi predšolsko obdobje prinese novo razvojno nalogo. Otrok začne prevzemati pobudo, ustvarjati, načrtovati in preizkušati svoje ideje. Ko otroci gradijo skrivališča, izmišljajo zgodbe, organizirajo igre in podobno, razvijajo ustvarjalnost, iniciativnost in samozaupanje. Ko smo bili današnji starši otroci, zabava ni bila pripravljena vnaprej. Če smo se želeli igrati, smo morali nekaj ustvariti. V digitalni dobi pa nam okvir za igro pogosto pripravi nekdo drug. Ta razlika ni le nostalgična, temveč razvojna.

Z vstopom v šolo otrok začne graditi občutek kompetentnosti. Uči se različnih spretnosti – voziti kolo, igrati instrument, risati, športati, brati in računati. Ključna naloga tega obdobja je spoznanje, da trud prinaša napredek. Da nekaj zna zato, ker je vadil, poskušal in vztrajal. V digitalnem svetu veliko otrok zadovoljuje prav potrebo po kompetentnosti. Težava ni zgolj v tem, da gre pogosto predvsem za razvoj digitalnih spretnosti, temveč tudi v tem, da digitalno okolje ponuja hitro nagrajevanje in takojšnje zadovoljstvo.

Ob tem razmisleku postane jasno, da problem zaslonov ni predvsem njihova vsebina, temveč dejstvo, da pogosto predstavljajo bližnjico mimo razvojnih nalog. Namesto izkušenj, skozi katere otrok raste, ponujajo hitro zadovoljitev in takojšen umik od neprijetnih občutkov.

Otroštvo brez telefona ni kazen. Ni vračanje v preteklost. Ni zavračanje tehnologije. Je zavestna odločitev, da otroku v najpomembnejših letih razvoja omogočimo izkušnje, ki jih razvoj od njega zahteva.

Morda je največji izziv današnjega starševstva prav to, da si upamo počakati. Da se ne pustimo prepričati, da mora otrok dobiti telefon takoj, ko ga imajo vrstniki. Vse več staršev danes razmišlja tako.

Tudi pobude, kot je Počakajmo.si, ki jo na Logoutu z veseljem podpiramo, kažejo, da starši v tem niso sami in da se zavedajo, da je morda največ, kar lahko dajo otroku, prav čas. Čas, da je otrok.