“Ne boste verjeli, kaj je na tem TikToku videl moj otrok!”

Zgodovinski uvod

Absurdne vsebine na internetu niso novost. Same začetke internetne kulture med drugim zaznamujejo t.i. strani šoka (angl. shock sites), ki so vsakemu zvestemu uporabniku “zgodnjega” interneta dobro znane. To so spletne strani, ki vsebujejo eksplicitne fotografije ali videoposnetke različnih ekstremnih dejanj. Najpogosteje gre za prikazovanje nasilnih, diskriminatornih, pornografskih, gnusnih in grozljivih vsebin, ki pri gledalcu sprožijo intenzivno neprijetna čustva in celo telesne odzive. V rani dobi interneta so se med uporabniki delile v obliki potegavščine - zavajajoča povezava, ki je nepričakovano vodila na takšno spletno stran. Za razširjenost in priljubljenost vsebin so poskrbeli tudi videoposnetki reakcij ljudi na videno. Zaživeli so “reakcijski videi” (angl. reaction videos), v katerih so včasih gostovali celo zvezdniki, kar dokazuje, za kako kulten pojav gre.

Ustvarjalci vsebin na spletu dandanes iz arhivov izbrskajo takšne vsebine in jih ponovno oživijo na novejših aplikacijah družbenih omrežjih, recimo TikToku. Še danes je torej prisotna dediščina začetkov internetne kulture, jasno pa ob novih generacijah nastajajo novi pojavi.

Spremembe po 2020

Težko določimo točno ločnico med različnimi zgodovinskimi obdobji interneta, a gotovo je pomembno vlogo igrala pandemija COVID-19 in vstop generacije Z v digitalni svet. Z vse večjim uveljavljanjem dela od doma se je še več komunikacije prestavilo v spletna okolja, v ospredje pa smo postavili vrednote prilagodljivosti, avtonomije in udobja. Razcvet so doživele ideje o dodatnem zaslužku, pasivnih prihodkih in spletnem vplivništvu kot novodobnih oblikah vzpostavljanja finančne stabilnosti. Med prestajanjem samoizolacije smo si dolgčas sicer krajšali s peko kruha, vendar sama dejavnost ni veljala, dokler je nisi objavil na družbenem omrežju. Vsakodnevno pesimistično poročanje novinarjev je marsikoga pahnilo v brezciljno drsanje po družbenih omrežjih, kar lahko zaradi neskončnosti internetnih vsebin traja ure in ure. Prekomerna uporaba digitalnih naprav je močno narasla, posledice so vidne še danes.

Opažamo namreč vsesplošno oslabljeno sposobnost vzdrževanja pozornosti, težave pri čustveni regulaciji in frustracijski toleranci, prepletanje službenega in zasebnega življenja, težave v medosebnih odnosih … Format posnetkov na aplikacijah družbenih omrežij postaja vedno krajši, neprikrito in prikrito oglaševanje bolj prisotno, ideje o hitrem zaslužku na spletu pa stalnica, tudi pri mladostnikih. Objavljanje je enostavno, ne zahteva posebnih veščin ali znanj, zato je videti kot odlična priložnost za zaslužek z malo truda. Nekateri se te naloge sicer lotijo analitično, s proučevanjem trendov in spremljanjem lastnega napredka, drugi pa naključno preizkušajo, kaj bo viralno ali dobičkonosno. Ne glede na strategijo hitro postane jasno, da so gledalcem mejne vsebine izjemno privlačne.

Staro in novo na družbenih omrežjih

Pri tem mislimo vsebine, ki so v družbi tabu, recimo spolne, vulgarne, pretresljive, nasilne, prestopniške vsebine. Čeprav so imele te vsebine zaradi človeške radovednosti vedno visoko gledanost, je trenutno situacija potencirana. Že v preteklosti je bilo jasno, da bo resničnostni šov uspešnejši, če bo vseboval dramatične situacije, prepire ali pretepe, ljubezenske zgodbe ali pa kakšen živčni zlom udeležencev. Tudi novice, ki imajo bolj senzacionalistične naslove, običajno dosežejo več klikov. Sedaj pa platforme kot sta TikTok in Youtube obljubljajo preprosto pot do zaslužka preko visoke gledanosti. In govorimo o številkah, ki močno presegajo rekorde iz npr. leta 2010.

Veliko posameznikov se tako odloči za poskus uspeha na družbenem omrežju. Začnejo ustvarjati vsebino, jo objavljati, nato izvedejo kakšno pretočno predvajanje v živo in se srečajo s sistemom donacij in daril. To lahko poteka preko druge spletne strani, kjer oboževalec ustvarjalcu lahko npr. “kupi kavo” (nakaže denar v podporo profilu, na katerem ustvarja), ali pa neposredno na aplikaciji družbenega omrežja. Gledalci med predvajanjem v živo nastopajočemu kupujejo darila, ki jih ta kasneje pretvori v resnično finančno valuto. Za zahvalo pa se ustvarjalec na nagrado odzove - prebere uporabniško ime darovalca, ga napiše v kaligrafskem slogu, zapleše, izpusti določen zvok, izvede nek izziv ali kaj podobnega. Tako poteka tudi tekmovanje med gledalci, kdo se bo izkazal kot najbolj zvest, pogumen, predan donator in si s tem izboril posebno vlogo v skupnosti. Pogost mehanizem je po drugi strani tudi skupinsko sodelovanje gledalcev (npr. poslati morajo 100 daril, da bo oglasila sirena in osebo zbudila iz spanca). Od nedolžnih vsebin tako hitro preidemo na čudaške, groteskne, strašljive in gnusne. Posnetek mora biti namreč dovolj izstopajoč, da bo zmagal v bitki za pozornost gledalcev. Dovolj absurden, da bo zadržal interes povprečnega uporabnika aplikacije, ki ravnodušno menjuje vsebino vsakih nekaj sekund.

Mehanizmi

Tako pri gledalcih kot ustvarjalcih prihaja do desenzitizacije in normalizacije. Prvič je določen tip vsebine najbolj pretresljiv, nato še nekajkrat podobno, potem pa vedno manj. Z izpostavljanjem šokantnim vsebinam gradimo toleranco - za enak učinek potrebujemo vedno bolj intenzivne dražljaje. Ustvarjalci pa se postopoma navajajo na ekstremnost lastnih dejanj. Ko prvič naredijo nekaj izven svoje cone udobja, je prisotna negotovost, morda celo sram, obžalovanje, razočaranje, sčasoma pa se tudi to zmanjša. Sledi dolga faza sprijaznjenosti, lahko celo ohromelost za tovrstna čustva, ko je oseba še posebej ranljiva. Neprijetne izkušnje se nabirajo, čeprav jih oseba ne prepozna oziroma doživi čustvenega odziva. Poveča se verjetnost, da bo pristala na kaj res nevarnega, zakonsko prepovedanega, zdravju, prihodnosti ali življenju ogrožujočega in posledično travmatskega. Gledalci jo s komentarji, zasebnimi sporočili, celo grožnjami ali pa preprosto z gledanostjo spodbujajo, da se recimo osmeši ali poškoduje. Zaradi neizbrisljive digitalne sledi lahko že ena objava ali videoposnetek močno ogrozi zaposlitvene možnosti, medosebne odnose, varnost in zasebnost osebe in njenih bližnjih (npr. partnerja, otrok). Ob sodelovanju pri takšnem početju se poveča tudi možnost razvoja duševnih motenj.

Kaj pa ustvarjalce šokantnih vsebin ohranja pri teh odločitvah? Zraven sprememb dojemanja normalnosti in višanjem meje dopustnega je pomemben razmislek, katere potrebe družbena omrežja zadovoljujejo. To so zelo temeljne psihološke potrebe kot npr. pripadnost, napredovanje in zmagovanje, tekmovalnost, prepoznavnost in slava, videnost … Posameznik v svojem fizičnem okolju morda težko naveže stik z drugimi, je zavračan, izločen, na spletu pa ima kar naenkrat bazo ljudi, ki ga spremlja, se nanj odziva, komentira njegove vsebine, jih deli. Tudi norčevanje ali izražanje skrbi sta načina, preko katerih se oseba čuti prepoznana. Četudi zaslovi zaradi dejanj, nad katerimi so ljudje ogorčeni in se zgražajo, je to slava. In seveda zaslužek, ki k temu sodi. Večinoma gre za majhne vsote, ki pa dajejo občutek, da bo naslednjič oz. postopoma nagrada večja.

Zakaj pa gledalci to spremljamo in se na takšne vsebine odzivamo? Na to nimamo enostavnega odgovora. Del je gotovo radovednost, del je skušnjava prepovedanih vsebin, upiranje družbenim normam, del je morda privoščljivost, da se nekomu zgodi kaj hudega, del nejevera v izvedbo dejanja … Dodaten dejavnik je občutek nadzora in moči, ko lahko z manjšo denarno vsoto dosežemo, da druga oseba nekaj naredi na naš ukaz. To v resničnem življenju le redko doživimo.
Dejstvo je, da na šokantne vsebine lahko kdorkoli naleti po naključju, saj jih je res veliko. Veliko učinka že naredi ravno to, da posnetek gledamo nekaj sekund več kot povprečno ostale. Všeček ali komentar niti nista potrebna, da algoritem to prepozna kot vsebino, ki nam jo bo poskušal še nekajkrat ponuditi na ogled. Potem so tukaj še deljenja - že kopiranje povezave do posnetka in pošiljanje drugi osebi je nekaj, kar aplikacija prepozna kot odziv. Takšen posnetek bo tako priporočen še več uporabnikom in uvrščen višje med rezultati iskanja.

Kaj narediti

Jasno je, da se takim vsebinam ne moremo izogniti. Čeprav aplikacije vključujejo filtre za neprimerne vsebine in kaznujejo ustvarjalce z zaprtjem profila, so ti ukrepi zelo neučinkoviti. Za trud in finance, ki jih trenutno vlagajo v prepoznavo in odstranitev neprimernih objav, je vsebin preprosto preveč. Res pa je, da je z večjo izpostavljenostjo vsebinam in uporabo digitalnih naprav verjetnost, da naletimo na neprimerne vsebine večja. To še posebej velja za otroke in mladostnike, ki so pomembna tarča takšnih vsebin. Njihovi možgani se namreč še razvijajo, zato je nanje lažje vplivati. Poteka učenje z opazovanjem, oblikovanje vrednot in identitete, povezovanje z drugimi in iskanje skupine, ki ji lahko pripadajo.

Ključno je, da se z otroki in mladostniki pogosto, odprto in konkretno pogovarjamo. To pomeni, da jih z zanimanjem poslušamo, vprašamo o vsebini, ki jo videvajo, in ne obsojamo, če so v stiku z neprimerno vsebino. Najverjetneje je, da so nanjo naleteli po slučaju, jim jo je pokazal kdo drug, nato pa se sami niso znali ustrezno odzvati. Starši in odrasle osebe moramo poskrbeti, da otrok razvija kritičnost in samozavest pri ukrepanju ob takih vsebinah. Skupaj lahko vadimo celoten postopek: prijava neprimerne vsebine na aplikaciji, poročanje staršu ali drugi varni odrasli osebi, morebitno shranjevanje dokazov, če gre za nasilje, ki ga je treba prijaviti uradnim organom pregona, iskanje pomoči ipd. Na spletu je veliko kakovostnih (tudi slovenskih) napotkov, kako se odzivati na neprimerne spletne vsebine.

Paziti moramo, da otroka ne zavračamo ali ponižujemo, ko se obrne na nas. Morda nam kot odraslim vsebina ne bo pretresljiva, otroku pa je zelo pomembna in ga zmede ali prestraši. Namenimo mu pozornost, skušajmo ugotoviti, kaj v tem trenutku potrebuje in mu pomagajmo pri spoprijemanju s takšno situacijo. Tako se mu bomo dokazali kot zanesljiva odrasla oseba, ki ji bo tudi v prihodnje lažje zaupal neprijetnosti in upošteval nasvete. V nasprotnem primeru lahko pričakujemo umik, zapiranje vase, prikrivanje in reševanje lastnih težav brez vključevanja odraslega. Nujno je, da najprej razumemo otrokov digitalni svet, šele nato pa se pogovarjamo o posledicah in nevarnostih.

Otroku lahko s preprostimi besedami razložimo tudi, kako delujejo odzivi na družbenih omrežjih in zakaj je dobro, da ustvarjalcem neprimernih vsebin ne posvečamo pozornosti. Tako bomo zaščitili otroka in prispevali svoj del k zmanjšanju podpore tej vsebini. Na Logoutu se zavedamo, da je za tako obsežen problem potrebno sistemsko reševanje skrb zbujajočih razmer. Lastniki aplikacij, kjer se tovrstne vsebine širijo, bi morali biti obsojeni s hujšimi kaznimi, ki bi motivirale bolj učinkovito regulacijo. Vsaka platforma, ki vabi otroke in mladostnike, ponuja otroške vsebine ipd., bi morala posebno pozornost nameniti varovanju mladoletnikov. Žalosti nas, ko poslušamo izpovedi bivših moderatorjev vsebin, ki poročajo o površinskih praksah podjetij. Zdi se, da gre za prazne obljube varnosti, v ozadju pa je najpomembnejši dobiček. Verjamemo, da nas čaka veliko dela na spremembah digitalnega okolja, da bo prijaznejši vsem uporabnikom.