Pri praktičnem delu z družinami iz strani staršev pogosto slišimo:

"Ko 10 letnemu sinu vzamemo telefon zelo jezno reagira." 

"Če 12 letni hčerki želim odvzeti dostop do interneta, postane razdražljiva, kljubovalna in  nesramna."

"Sin je ob odvzemu telefona odreagiral agresivno in se je hotel tepsti z očetom. Oče ga je komaj držal, ko je norel."

"Ob tem, ko sinu vzameva računalnik, naslednji dan sploh ne gre v šolo, včasih postane tudi zelo agresiven." 

"Naš 14 letni sin je zasvojen s telefonom, fizično je močnejši od nas, ne moremo mu ga več vzet, ker postane napadalen." 

Takšni trenutki so stresni, včasih zastrašujoči, a ključnega pomena je, da starši poskušajo otroka razumeti, ne le kaznovati.

Otroci in mladostniki še razvijajo sposobnost regulacije čustev in impulzov. Njihovi možgani niso popolnoma zreli – frontalni korteks, del možganov, ki nadzoruje impulze in načrtuje posledice, se razvija do pozne mladosti. To pomeni, da je za otroka včasih nemogoče ostati miren, ko čuti močno frustracijo ali izgubo nadzora, na primer, ko mu starši odvzamejo telefon. V tem kontekstu je nasilje pogosto oblika otrokove komunikacije stiske, ki jo doživlja. Če otrok udari ali grozi, dejansko izraža svojo stisko: “To je zame res težko,”, "Ne predstavljam si življenja brez telefona," ali “Ne znam drugače izraziti svoje jeze.” 

Izbruh kot reakcija na izgubo ali frustracijo
Digitalne naprave niso le zabava; predstavljajo tudi povezavo s prijatelji, občutek identitete in nadzor nad lastnim časom. Ko jih vzamemo, otrok doživlja dejansko izgubo nečesa, kar mu daje občutek varnosti in samostojnosti. Poleg tega dopamin, hormon nagrajevanja, ki ga sproži uporaba naprav, naredi odvzem še bolj neprijeten – izbruh je kombinacija jeze, frustracije in izgube nagrade.

V širšem družbenem kontekstu pa vidimo, da sodobni otroci odraščajo v svetu, kjer digitalna povezanost pomeni socialno vključevanje. Izguba telefona ali dostopa do interneta ni le individualna frustracija; je del širše dinamike, kjer se mladi učijo upravljati svoje čustvene odzive na neprestano digitalno stimulacijo in socialni pritisk, ki izvira predvsem iz socialnih omrežij.

KAKO RAZUMETI TOVRSTNE ODZIVE
Otroci in mladostniki še razvijajo sposobnost samokontrole in regulacije čustev. Močna jeza, frustracija ali žalost pogosto niso znak “slabega vedenja”, temveč razvijajočih se možganov, ki se še učijo, kako obvladati impulze.

Pogosto otrok s fizično agresijo ali grožnjami sporoča občutke, ki jih ne zna izraziti z besedami. Starši lahko razumejo nasilje kot znak notranje frustracije, ne kot osebni napad na starša.

Odvzem digitalne naprave ali omejitev lahko sproži močno čustveno reakcijo, ker otrok doživlja izgubo nadzora ali užitka.

Ko otrok doživi jezo ali frustracijo, telo proizvaja hormon stresa (adrenalin), kar vodi v impulzivno vedenje. V takem trenutku otrok ne more racionalno razmišljati – čustva so močnejša od logike. To pomeni, da kaznovanje takrat običajno ne deluje, saj otrok potrebuje čas za pomiritev.

Pri otrocih so lahko v ozadju tudi drugi, dodatni možni sprožilci nasilja - utrujenost, slaba volja, težave v šoli ali doma, medvrstniški konflikti in je odvzem naprave le vrh ledene gore čustev in stresa.

Otroci, ki izražajo čustva nasilno, še niso se naučili socialno sprejemljivih načinov izražanja, zato jih je potrebno razumeti skozi prizmo klicanja po pozornosti, varnosti ali razumevanju. 

Pogosto otroci reagirajo na način, ki so se ga naučili od staršev. Če starši ne znajo ali zmorejo čustvene regulacije, se bo tega od njih naučil tudi otrok, zato je pomembno kako starši obvladujejo in izražajo lastna čustva, ker jih otrok opazuje.

KAKO REAGIRATI
V tovrstnih situacijah je zelo pomembno kako se starši odzovejo, katere besede in vprašanja uporabijo za dosego pomiritve in možnosti za naknadni pogovor. 

1. Ohraniti mir in nadzor nad situacijo
Globoko vdihnite – starši morajo najprej nadzorovati svoja čustva.
Ostanite mirni, ne agresivni – otrok se uči z opazovanjem vašega odziva.
Poskrbimo za otrokovo in lastno varnost, odstranimo nevarne predmete v bližini.

Kaj lahko rečemo:
„Vidim, da si res jezen/žalosten/razburjen.“
„Vem, da ti je to težko, ampak tukaj sem zate.“
„Pomagaj mi razumeti, kaj se dogaja, da ti lahko pomagam.“

2. Validacija čustev
Priznajmo in sprejmimo otrokove občutke, ne pa njihovega nasilja.

Kaj lahko rečemo:
„Razumem, da si zelo jezen zaradi tega, ker smo ti vzeli telefon.“
„Vidim, da te to res vznemiri. Vseeno pa ne dovolimo da groziš ali koga udariš.“
„S tem kar čutiš ni nič narobe, je normalno, vendar moramo poiskati boljši in primernejši način, kako jih pokažemo.“

3. Dajanje prostora in časa
Ko čustva naraščajo omogočite otroku, da se umiri.

Kaj lahko rečemo:
„Vidim, da si vznemirjen, ko se malo umiriš se bova pogovorila.“
„Lahko greš na varno mesto v hiši, dokler se ne boš pripravljen mirno pogovarjati.“

4. Postavljanje jasnih meja
Pomembno je sporočiti, da nasilje in grožnje niso sprejemljive. Če je potrebno, začasno odstranite otroka iz situacije na varen način.

Kaj lahko rečemo:
„Ne dovolim, da kdorkoli udari ali grozi. Če se bo to zgodilo, bom poskrbel za varnost vseh.“
„Lahko izraziš jezo z besedami, ne z udarci.“
„Če boš še naprej grozil, se boš umaknil za toliko časa, da se umiriš.“

5. Tehnike umirjanja v trenutkih močnega čustvenega odziva
- Globoko dihanje: 
„Dihava skupaj petkrat globoko vdihneva in izdihneva.“
„Poskusi zadržati dih do pet.“

- Fizična aktivnost: hoja, skakanje, stiskanje blazine.
- Uporaba “varnega prostora” ali kotička za umirjanje.

6. Preusmeritev in ponudba alternativ
Če otrok po tem dogodku želi napravo lahko rečemo:
„Vidim, da si želiš telefon. Lahko skupaj najdeva drugo aktivnost.“
„Lahko rišeš, poslušaš glasbo ali se malo sprehodiš.“

7. Po dogodku – refleksija
Ko je otrok miren se lahko pogovorimo preko vprašanj: 
„Opazil sem, da si bil zelo jezen. Kako bi lahko naslednjič pokazal jezo, ne da bi kdorkoli bil v nevarnosti?“
„Kaj ti pomaga, da se pomiriš, ko si jezen?“

8. Določitev posledic in doslednost
Posledice naj bodo izrečene mirno, naj bodo predvidljive, vnaprej napovedane in osmišljene. Starši jih izvajamo dosledno. Pomembno je, da posledic ne izrekamo, ko smo starši čustveno vznemirjeni.

Kaj lahko rečemo: „Ker si metal stvari, boš danes brez digitalnih naprav.“

9. Dolgoročne strategije za učenje obvladovanja in sprejemljivega izražanja čustev 
- Redni pogovori o čustvih in samokontroli.
- Učenje alternativnega izražanja jeze: pisanje, risanje, šport.
- Rutine in jasna pravila glede uporabe digitalnih naprav.
- Modeliranje mirnega vedenja in reševanja konfliktov.
- Trening čuječnosti, dihalne vaje, meditacija, vaje sproščanja.

Tovrstnim situacijam se lahko izognete z vključitvijo v naš brezplačni program Preventivna pomoč družini, kjer vam skladno z vašimi potrebami pomagamo oblikovati pravila in dogovore rabe digitalnih naprav. Družinski načrt uporabe je preverjena preventiva pred stiskami staršev in otrok zaradi uporabe digitalnih naprav: https://www.logout.org/sl/svetovanja/preventivna-pomoc-druzini/