- "Pri hčerki se že dolgo trudimo, da bi zmanjšala uporabo telefona, ampak brez uspeha, nenehno smo v začaranem krogu prepovedi in nagrad."

- "Pri neskončnem dogovarjanju o času igranja video iger, sin vedno obljubi, da se bo pravil držal, a jih vedno znova prekrši, da smo starši že čisto izmozgani od tega." 

Občutek nemoči pri vzgoji najstnikov je kompleksen pojav, ki izhaja iz prepleta bioloških, psiholoških, socialnih in kulturnih dejavnikov:

Razvojne spremembe v adolescenci
Možgani najstnikov doživljajo obsežno preoblikovanje, zlasti v prefrontalnem korteksu, ki je odgovoren za izvršilne funkcije, kot so odločanje, nadzor impulzov in čustev ter predvidevanje posledic. Ta del možganov se razvija do zgodnjih 20. let, kar vodi v impulzivno vedenje, čustveno nestabilnost in težave pri dolgoročnem načrtovanju. Starši se lahko počutijo nemočne, ko se najstnik upira njihovim nasvetom ali deluje nepremišljeno, saj to vedenje pogosto ni posledica zavestnega uporništva, temveč razvojne faze.

Puberteta prinaša tudi hormonske spremembe, ki vplivajo na razpoloženje in vedenje. Povišane ravni estrogena, testosterona in stresnih hormonov lahko povzročijo nihanja razpoloženja, razdražljivost ali intenzivna čustva, katera starši pogosto ne razumejo, kar povečuje občutek nemoči.

Najstniki naravno stremijo k neodvisnosti, kar je del procesa oblikovanja identitete, kar spremlja zavračanje starševskih nasvetov ali pravil, kar starši doživljajo kot izgubo nadzora. 

Spremembe v družinski dinamiki
Vzgoja najstnikov zahteva prehod iz avtoritativnega starševstva, značilnega za otroštvo, v bolj partnerski odnos, kar je za mnoge starše zahtevno.

V otroštvu so starši običajno glavni vir vodenja in odločanja. V adolescenci pa najstniki začnejo izpodbijati starševsko avtoriteto, kar lahko vodi v konflikte. Starši se lahko počutijo, kot da njihove besede nimajo več teže.

Najstniki pogosto postanejo manj zgovorni ali se umaknejo iz družinskih pogovorov. To je del njihovega prizadevanja za zasebnost in neodvisnost, vendar starši to lahko doživijo kot zavračanje ali odtujenost. Pomanjkanje odprte komunikacije otežuje razumevanje najstnikovih potreb, kar povečuje občutek, da starši nimajo vpliva.

Starši in najstniki imajo pogosto različne poglede na odgovornosti, svobodo in pravila. Starši po eni strani pričakujejo, da bo najstnik spoštoval pravila, po drugi strani pa najstnik išče več svobode. Ta neskladja lahko vodijo v stalne konflikte, ki starše izčrpavajo.

Najstniki so pogosto čustveno intenzivni, znajo izzivati krivdo ali groziti z zavrnitvijo. Starši brez jasne notranje meje podležejo pritisku. Če starš reagira impulzivno, lahko spusti mejo, da zmanjša lastno čustveno napetost.

Neusklajenost med staršema ustvarja pri otroku možnost za manipulacijo. Če en starš popušča, drugi pogosto izgubi avtoriteto. Nejasna pravila in nedoslednost pa vodita v frustracijo na obeh straneh.

Zunanji vplivi
V adolescenci vrstniki postanejo pomemben vir socialne potrditve zato najstniki pogosto dajejo prednost mnenjem prijateljev pred starševskimi nasveti, kar starše postavlja v podrejen položaj. To se kaže v ignoriranju starševskih nasvetov o obnašanju, zaradi sledenja normam vrstniške skupine.

Poleg vrstniškega vpliva imajo tudi družbena omrežja vpliv na najstnikovo samopodobo, vrednote in vedenje. Starši se pogosto počutijo nemočne, ko poskušajo omejiti čas pred zasloni ali se soočiti z vplivom vsebin, ki promovirajo drugačne vrednote kot starši.

Sodobna družba pogosto postavlja visoka pričakovanja glede akademskih dosežkov, družbene priljubljenosti ali karierne uspešnosti. Če najstnik teh standardov ne dosega, starši lahko doživljajo občutke neuspeha pri vzgoji.

Osebne negotovosti staršev
Starši se bojijo, da bodo izgubili stik z otrokom, če bodo strogi ali postavili meje. V adolescenci, ko najstnik postaja bolj samostojen in oddaljen, nekateri starši popuščajo, ker želijo ostati “prijatelji”, ne pa avtoriteta.

Mnogi starši se prvič soočajo z vzgojo najstnika in nimajo dovolj znanja o razvojnih značilnostih adolescence. To lahko vodi v občutek, da niso kos nalogi, še posebej, če se soočajo z neznanimi izzivi, kot so duševne stiske ali tvegana vedenja.

Starši, ki se sami spopadajo s stresom, tesnobo ali drugimi osebnimi težavami, imajo manj čustvene energije za obvladovanje najstniških izzivov. Starš, ki je preobremenjen z delom, težje najde čas za poglobljen pogovor z najstnikom.

Družbena omrežja in pogovori z drugimi starši lahko vodijo v primerjanje, kar povečuje občutek neuspeha. Če starši vidijo, da imajo drugi starši navidezno "popolne" najstnike, se lahko počutijo manj kompetentne. 

Starši pogosto prevzamejo osebno odgovornost za najstnikove težave, kar povečuje njihov občutek nemoči. Če se najstnik upira ali kaže problematično vedenje, lahko starši to doživijo kot odraz lastnega neuspeha pri vzgoji, kar vodi v samoobtoževanje. 

Starši, ki so odraščali v disfunkcionalnih družinah ali niso imeli pozitivnih vzornikov starševstva, se lahko počutijo nepripravljene na izzive vzgoje najstnikov. Brez jasnih referenčnih okvirov za obvladovanje konfliktov ali postavljanje meja se lahko počutijo izgubljene.

Strah staršev, da bodo z napačnimi odločitvami poslabšali odnos z najstnikom ali negativno vplivali na njegov razvoj, lahko paralizira starše. To lahko izhaja tudi iz družbenega pritiska, da morajo starši vzgajati "uspešne" otroke.

Družbeno-kulturni kontekst in zgodovinske spremembe
V primerjavi s prejšnjimi generacijami, ko so starši imeli bolj avtoritativno vlogo, današnji starši pogosto stremijo k bolj demokratičnemu in empatičnemu starševstvu. Ta premik lahko povzroči zmedo, saj starši iščejo ravnovesje med vodenjem in dajanjem svobode najstniku. 

Starši so danes izpostavljeni ogromnemu obsegu informacij o vzgoji, od knjig do spletnih vsebin. Nasprotujoči si nasveti (npr. o postavljanju meja ali obvladovanju najstniških čustev) lahko povzročijo zmedo in občutek, da nobena odločitev ni pravilna.

Urbanizacija, manjše družine in manjša vloga razširjene družine pomenijo, da starši pogosto nimajo širše podporne mreže, kot so jo imele prejšnje generacije. Osamljenost v starševski vlogi lahko poveča občutek nemoči, saj starši nimajo koga prositi za nasvet ali čustveno podporo.

Specifični izzivi adolescence v sodobnem času
Povečana pojavnost tesnobe, depresije in drugih duševnih stisk med najstniki starše postavlja pred nove izzive, saj mnogi niso opremljeni z znanjem, kako prepoznati ali obravnavati te stiske.

Poleg vpliva družbenih omrežij na samopodobo in vedenje najstnikov se starši soočajo tudi z izzivi, kot so spletno ustrahovanje, izpostavljenost neprimernim vsebinam ali zasvojenost od digitalnih naprav. Omejevanje ali nadzor teh vplivov je za starše pogosto izjemno zahtevno, saj  se najstniki pogosto bolje spoznajo na tehnologijo kot njihovi starši.

Strategije za krepitev vzgojne moči staršev pri skrbi za najstnikovo uravnoteženo uporabo digitalnih naprav:

1. Izgradnja odprte komunikacije  
- Poslušanje brez obsojanja: Namesto da takoj ponudite rešitve, poslušajte najstnika in pokažite razumevanje. Na primer, vprašajte: "Kaj ti je všeč na tej video igri, družbenem omrežju?"  
- Postavljanje odprtih vprašanj: Vprašajte "Kako se počutiš, ko si na družbenih omrežjih?" namesto "Zakaj si ves čas na telefonu?".  
- Redni pogovori: Vzpostavite rutino, kot so skupne večerje, vožnja v avtomobilu, skupni sprehodi, kjer se lahko pogovarjate o vsakdanjih stvareh, vključno o uporabi tehnologije.

2. Postavljanje jasnih, a prilagodljivih meja  
- Dogovor o pravilih: Vključite najstnika v postavljanje pravil, na primer o času uporabe telefona ali pravilih za spletno vedenje.  
- Doslednost: Bodite dosledni pri uveljavljanju pravil, a pokažite razumevanje, če pride do manjših prekrškov.  
- Čustveni pritiski: Zdržite najstnikova neprijetna čustva ali čustvena izsiljevanja zaradi  omejevanja uporabe zaslonov. Pokažite razumevanje do najstnikovih čustev, a vztrajajte pri postavljenih pravilih in dogovorih.
- Pohvale za dobro vedenje: Pohvalite najstnika, ko spoštuje dogovore o uporabi tehnologije, npr. "Cenim, da si danes pravočasno odložil telefon."

3. Krepitev čustvene povezanosti  
- Skupne dejavnosti: Poiščite aktivnosti, ki ne vključujejo zaslonov, kot so pohodi, kuhanje ali družabne igre.  
- Empatija: Pokažite razumevanje za njihove izzive, tudi če se zdijo povezani z digitalnim svetom. Na primer: "Vidim, da ti je pomembno ostati povezan s prijatelji prek spleta. Kako ti lahko pomagam uravnotežiti to s šolo?"

4. Spremljanje in usmerjanje digitalnega vedenja  
- Izobraževanje o digitalni pismenosti: Pogovarjajte se o varni uporabi interneta, prepoznavanju lažnih informacij in vplivu družbenih omrežij na samopodobo. 
 - Dogovor o času pred zasloni: Skupaj z najstnikom določite razumen čas za uporabo naprav, npr. brez telefonov po 21. uri. Uporabite aplikacije za spremljanje časa, če je potrebno.  
- Biti zgled: Starši naj sami omejijo uporabo zaslonov med družinskimi aktivnostmi in v prostem času, da pokažejo pomen uravnoteženega vedenja.  
- Sodelovanje pri igrah ali aplikacijah: Če najstnik igra igre ali uporablja določene platforme, se poskusite seznaniti z njimi. Na primer, igrajte igro skupaj ali povprašajte o njihovih najljubših vplivnežih, da bolje razumete njihov svet.

5. Iskanje podpore  
- Strokovna pomoč: Če uporaba digitalnih tehnologij vodi v resne konflikte ali znake zasvojenosti, razmislite o posvetu s strokovnjaki na tem področju.  
- Skupine za starše: Pridružite se skupinam, kjer se starši srečujejo in delijo strategije za obvladovanje digitalnih izzivov.  
- Samooskrba: Poskrbite zase z redno telesno aktivnostjo, sprostitvenimi tehnikami ali pogovori s prijatelji, da ohranite čustveno stabilnost, kar vam pomaga pri soočanju z najstniškimi izzivi.