Naši dnevi so načeloma potekali po isti strukturi. Vstajanje ob 7.00, telovadba ob 7.30, potem zajtrk, nato dopoldanska aktivnost, kosilo, popoldanska aktivnosti, večerja in večerne animacije. Vmes smo imeli daljše odmore za prostočasno druženje, ki je velikokrat potekalo v obliki iskanja frizbirja, ki je ne namenoma pristal v gostem grmovju. Aktivnosti so se tudi tematsko razlikovale in naš teden po dnevih razdelile v 5 večjih sklopov: spoznavanje, zaupanje, sodelovanje, tekmovanje in jaz kot individuum. Raznolikost tematik se je kazala tudi v raznolikosti aktivnosti. Med drugim smo debatirali o pomenu tekmovanja s samim seboj, prisluhnili bajkam ob kamišibaju, sodelovali pri slepi hoji, vzdrževali pravi ogenj in na njem pekli hrenovke, med igrami iskanja skrivnih volkodlakov pa sklepali, in začasno tudi prekinjali, zavezništva ter se med nočnimi pohodi z baklami soočali s svojimi strahovi.

Največji izziv nam je predstavljalo spanje. 18 oseb z različnimi bioritmi nas je namreč spalo v isti veliki skupni sobi. Smrčanje, premetavanje in telesa, ki se niso vajena ob 23.00 uleči v posteljo so prvo noč naredila pestro, a nas že na začetku naučila kaj resnično pomeni deliti si bivalni prostor. Že samo 4 noči kasneje smo z dodatkom pravljice za lahko noč namreč vsi spali kot dojenčki. Vsako noč bolje. K našemu dobremu počutja pa je zagotovo pripomogla tudi hrana, ki smo jo v celoti pripravljali sami. Vsak dan je kuhala druga kuharska ekipa mladih, ki se je tekom tedna vedno bolj povečevala, saj so se kasnejšim ekipam pridružili prostovoljci od prejšnjih dni. Naše delavnice o sodelovanju so očitno opravile svoje, pripravljena hrana pa je bila res, res odlična.

Vsak dan je na skupnih sestankih bilo 90% komplimentov namenjeno kuhinji. Še danes pogrešam puranje meso v pikantni smetanovi omaki z »bombažnim« pire krompirjem.

Vrhunci tabora so bili naši skupni večerni ob zabavnih druženjih. Ti večeri so bili namreč zelo pripovedniško obarvani. Eno noč smo kot vaščani namišljene vasice Magolnik iskali prej omenjenega volkodlake. Ob zvokih kitare smo poskušali razvozlati kdo med nami govori resnico in kdo ne. Puščice so letele in prijateljstva so bila testirana, a volkodlaki so zmagali. Časa za počitek pa žal ni bilo, saj nas je drug večer že čakal nov izziv. V obliki sobe pobega smo morali deželo rešiti pred troglavim zmajem. Tokrat nam je uspelo. Tisto noč smo zaspali z nasmeški na obrazu.

Po 6 dneh dogodivščin smo se potem znašli na vlaku iz Radeč v Ljubljano. Pogovor tedaj ni tekel o ogenjčkih, o igrah na telefonu ali o najnovejših »memeih«, ampak o dogodkih, šalah, odnosih in spoznanjih, ki so 16 neznancev spremenila v prijatelje.